Po slabem vremenu v septembru je končno prišel lep vikend brez tekem, zato smo se tekmovalna in pripravljalna skupina odpravili na 2. letošnji tabor, tokrat v Osp.
Tabora so se udeležili: Nejc, Gorazd, Tanej, Jan, Hana, Eva, Lina, Ela, Klara, Anja, Živa, Lara, Nina G., Nina Ž. in trenerja Luka in Igor.
V petek, 6. oktobra, so mladi plezalci predčasno odšli od pouka in se ob 12.30 zbrali pred šolo v Radovljici, kjer so se poslovili od staršev, posedli v kombija in skupaj smo se odpeljali proti Primorski. V plezališču Črni Kal smo se razdelili v pare, se ogreli in zagnali v smeri v sektorju pod Turškim stolpom. Cilj je bil splezati čim več smeri v vodstvu. Plezali smo do večera, nato pa smo se odpeljali proti Ospu. Nastanili smo se pri znanem alpinistu, Silvu Karu. Medtem ko smo mi razpakirali, je njegov sin že spekel hrenovke in čevapčiče na žaru. Zvečer smo popadali v postelje in zaspali.
Sobotno jutro smo pričeli s tekom in ogrevanjem, sledil je zajtrk in odhod v plezališče Osp. Odločili smo se za sektor Babna, kjer so smeri nekoliko daljše in ponekod tudi z večjimi previsi. Ponovno je bil cilj splezati čimveč različnih smeri, ne pa projektiranje in podiranje osebnih rekordov. Kot je značilno za jasne jesenske dni v primorskih plezališčih, je bilo zelo vroče, kar je večini ustrezalo. Starejši so se poizkušali v smereh Demolition party (6c), Olympic (7a) in Ženski četrtfinale 88 (6a), mlajši fantje so plezali Mr. Hilti (6b+) in Mirage (6a), mlajša dekleta pa Dolores (6a+) in Bograč (5a). Do večera smo se prav vsi naplezali. Sledila je večerja, špageti z omako. Igrali smo Jungle speed. Kar prehitro je bila ura 22.30, ko smo ugasnili luči in zaspali.
Tudi v nedeljo zjutraj smo najprej tekli in nato zajtrkovali. Nato smo spakirali in šli ponovno plezat v Črni Kal. Že nekoliko utrujeni smo se borili z platastimi smermi, v katerih smo ugotovili, kako pomembno je precizno stopanje, krimpanje majhnih poličk in obračanje bokov. Na vrhu stene smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na morje. Fantje so celo popoldne zbirali pogum da bi opravili “izziv”. Kaj so morali storiti in ali jim je uspelo, pa naj ostane skrivnost. 
Po preplezanih vsaj šestih smereh smo počasi pospravili vrvi, prešteli komplete in se odpeljali proti domu.
Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je plezanje v skali zelo koristilo in da se bomo v primorska plezališča z veseljem vrnili.
Fotografije so v galeriji.
Igor Primc