V petek, 7. junija, smo se ob 9h zjutraj zbrali pred šolo v Radovljici. Bilo nas je 41 otrok in 8 trenerjev. Otroci so bili veseli, da bodo zamudili en dan šole, trenerji pa smo razmišljali, kaj vse smo pozabili doma. Nabasali smo se v opreme in otrok polne štiri kombije in dva avtomobila ter se odpeljali proti Štajerski. Po zabavni vožnji smo prispeli v Liboje na kmetijo Tratnik in začeli s postavljanjem šotorov. Zasedli smo velik del kampa in kljub nekaj težavam uspešno postavili tabor.
Obnovili smo pravila obnašanja v plezališču in kako varno plezamo in varujemo. Z vso plezalno opremo smo se okrog poldneva odpravili v plezališče. Otroci niso bili prav navdušeni, ko smo jim povedali, da bodo to strmo in dolgo pot polni opreme ponavljali vsak dan. V plezališču smo okupirali sektorja Kolomon in Hobiti. Ogreli so se v lažjih smereh, starejši pa so hitro začeli s težjimi. Med pavzami so opazovali živali in rastline, se otepali smrdljivcev in ugotavljali, da je plezanje v skali drugačno kot na umetnih stenah. Vedno pogosteje jih je zanimalo, kdaj bo večerja in ob 19h so jo končno dočakali. Hrana je bila odlična, tako kot smo to navajeni že s prejšnjih taborov. Po večerji je bil čas za družabne igre, žoganje, slackline, božanje domačih živali in na skrivaj tudi za sladkarije. Tuši so bili cel večer polni, ob 22h pa so bili vsi v šotorih pripravljeni za spanje. Eni so zaspali prej, drugi pa so razgrajali še pozno v noč. Spanje je motil močan veter, šotori pa so zjutraj kljub temu še vedno stali.
Zjutraj nas je zbudil petelin, kmalu pa so mu sledili naši najmlajši, ki so bili že polni energije. Ob 7.30 smo šli na jutranjo telovadbo, uro kasneje pa na zajtrk. Največje povpraševanje otrok je bilo po čokoladnih kroglicah, trenerjev pa po kavi. Ta dan smo plezali v sektorjih Oboki, Nos, Pisan svet in Dolina miru. Veliko otrok je postavilo svoje osebne rekorde v skalnem plezanju, vsem pa je šlo že veliko bolje kot prejšnji dan. Vročina na soncu je bila velika, v gozdu pa je bilo prav prijetno. Največ jamranja je bilo spet med hojo do plezališča in nazaj, najboljša rešitev pa je po mnenju mnogih otrok izgradnja gondole. Pred večerjo so starejši plezalci, ki tekmujejo v državnem prvenstvu, odšli še na trening hitrosti v plezalni center Celje. Prav v Celju jih že naslednji vikend čaka tekma v kombinaciji (težavnost, balvani in hitrosti). Po večerji so bile na vrsti družabne igre, ognja pa na žalost nismo mogli zakuriti zaradi gneče v kampu. Utrujenost se je zvečer že poznala, vsi smo zaspali prej in se zjutraj kasneje zbudili.
Po telovadbi in zajtrku smo podrli šotore in šli plezat. Tokrat smo šli v sektorje Kolomon, Hobiti, Kača, Oboki in Pisan svet. Koža je bila že močno načeta in mišice utrujene, motivacije pa kar ni zmanjkalo. Splezali so kar nekaj težkih smeri … Ob 16h smo se zbrali v kampu in začeli z natovarjanjem opreme v kombije. Nabito polni smo se odpeljali proti domu. Še posebej najmlajšim so glave kmalu padle na ramena in so vsaj pol poti prespali. Utrujeni smo bili vsi, kljub temu pa se strinjamo, da je treba tabor ponoviti.
Skalno plezanje je zelo dobro za učenje tehnike, taki tabori pa odlični za druženje. Vzdušje je bilo super in na srečo je vse minilo brez poškodb. Se vidimo naslednje leto. (napisal: Jure Primc in trenerji)