Prvi vikend v juniju smo plezalci ŠPO Radovljica iz skupin vrtec A, pripravljalci B in C ter rekreacija A, zasedli bohinjsko plezališče Belvi. V petek smo se najprej zbrali pred Hostlom pod Voglom, ki je postal naš dom za 3 dni. Takoj, ko smo odložili vso prtljago, smo se zapodili na pot do plezališča. Starejši so napeljali nekaj smeri, da so mlajši lahko plezali na ‘’top rope’’. Sončno popoldne so zagrnili temni oblaki, zato smo mlajši plezalci pred dežnimi kapljami zbežali nazaj v hostel. Starejši pa so pogumno vztrajali in uro kasneje prišli do hostla v zavetju dežnikov in pelerin. Zasedli smo jedilnico in si privoščili večerjo. Po večerji pa so sledile družabne igre.
Sobota je bila veliko bolj sončna in vroča. Po zajtrku smo se spet odpravili v plezališče. Mlajši smo plezali v istem sektorju kot v petek, starejši pa so se podali odkrivat druge sektorje. Ko smo se naplezali, smo se odpravili nazaj v sobe. Tam smo skočili v kopalke, trenutek kasneje pa še v mrzlo Bohinjsko jezero. Drugi dan smo zaključili ob tabornem ognju (ki smo ga zakurili sami!) ob sladkih in dobro zapečenih penicah.
Zadnji dan smo se spet takoj po zajtrku odpravili v plezališče, kjer smo plezali do poznega popoldneva. Tabor smo zaključili s skokom v jezero, potem pa stekli v objem staršev. (napisala: Mojca Eržen)
Vtisi udeležencev:
“Meni je blo ful fino. Prvič sem plezala v skali. Ful fajn mi je blo, ko sva z Ronjo svojo smer napelali. Pa k smo pekli penice pa se šli limbo.” (Mina Tomažin)
“Blo je ful dobr. Najboljš mi je blo, k smo se šli kopat.” (Jera Arh)
“Plezalni tabor, to je prava stvar, Dobre stene.” (Zala Soklič)
“Men je blo fajn, čeprov sm mogla it prej domov. Najboljš je blo, k so trenerke izbrale najboljše in najtežje smeri.” (Ajda Fir)
“Ful mi je blo dobr, k smo mlajšim napenal vrvi, pa k smo se zabaval na plezališču, na poti in v sobi. Men je blo vse skupaj ful dobr.” (Iva Eržen)
“Na taboru sem uživala, s prijatelji smo se zelo nasmejali, pa tudi plezanje je bilo zelo zabavno.” (Zala Reberšak)
“Plezat je blo najbol, sam tut ping ponga nam pozabla.” (Pavla Kavčič)